ODJAVA PREHRANE:   03 / 757 36 31 _____________________________________________________________________________________________________________________
 

Cofijev »tednik«

Res ste zmagovalci in veste zakaj? Se zavedate, da se zaključuje 6. teden pouka na daljavo in da vam gre zelo dobro? Čestitam!

Obljubil sem, da vam bom napisal, kako sem postal pes terapevt. No, to je bilo nekaj takega kot sedaj vi doživljate karanteno – nenadna sprememba. Naenkrat sem z Matejo »potoval« po šolah, vrtcih, domovih za starostnike in občasno sva šla tudi v kakšno knjižnico. Včasih se je zgodilo, da sva šla v šolo tudi ponoči. To imenujejo noč branja – sicer si ne znam predstavljati, kako lahko učenci berejo ponoči …

Po začetni zmedi sem hitro ugotovil, da je to potovanje zanimivo in zabavno. Kamorkoli sva šla, sem pokazal, kaj znam (svoje trikce) ali se z učenci učil branja, računanja in poštevanke. Poučil sem jih o moji negi oz. higieni, prehrani in skrbi zame. O tem vam kdaj drugič več napišem …

Preden se je to moje potovanje pričelo, sva morala z Matejo na nekakšno testiranje. Nekega dne, daljnega leta 2015, sva se odpeljala v Celje, kjer so naju pričakale tri prijazne gospe, imenoval jih bom »ocenjevalke«. Vse sem takoj vzljubil in si pridobil njihovo pozornost. Na prostem so mi pripravile nekakšen poligon. Po njihovih navodilih sem opravljal določene vaje – sicer nisem prav dobro razumel, zakaj se gre – spomnim pa se, da sem se izredno zabaval. Moral sem čez različne ovire in prepreke ter skozi tunel. Tudi nekaj drugih psov je bilo prisotnih. Mislil sem, da me oni ocenjujejo. Kmalu sem spoznal, da so moji prijatelji, ki so že nekaj let pred mano postali psi terapevti. Čez nekaj časa smo se prestavili v zaprt prostor. Vsaka od prisotnih »ocenjevalk« je imela svojo vlogo. Ena me je ves čas opazovala in si zapisovala, druga je z Matejo reševala vprašalnik, tretja pa je bila na voljo samo meni. V gobec mi je dala klobaso in kmalu zatem je Mateja na glas ukazala »spusti«. Za sekundo sem pomislil, da bi klobaso kar pogoltnil, saj je bila zelo dobra in omamno je dišala. Kot vedno sem tudi sedaj upošteval ukaz in izpustil klobaso. Moram priznati, Mateja me je nagradila z najinim priboljškom. »Ocenjevalke« so bile mnenja, da sem primeren za psa terapevta. Kasneje je tudi Mateja morala opraviti ustrezno izobraževanje kot vodnik psa terapevta in izpit.

Na začetku je bilo zame najtežje sprejeti dejstvo, da je bilo povsod, kamorkoli sva prišla, veliko ljudi, vsepovsod je dišalo po priboljških, klobasah, siru ali kakšni drugi hrani. Prejšnji teden sem vam napisal, kako je razvit pasji vonj. Sedaj si pa lahko le predstavljate, kako težko sem prenašal koncentracijo vseh teh prijetnih vonjav. Sčasoma sem se temu privadil, privadil sem se tudi rutini dogodkov in vedno bolj mi je ta »služba« (kot jo sedaj imenujem) postajala všeč. Pri tem sem se zelo zabaval, saj sem med drugim ugotovil, da priboljške dobivam skoraj zastonj. Doma moram kaj narediti, da si zaslužim priboljške. Prav je tako, drugače bi jih samoumevno prejemal tako kot ostalo hrano.

Verjetno vas zanima, v katerih ustanovah se najbolje počutim. Kaj menite? V ustanovi, katero vi sedaj, v času karantene zelo pogrešate. Ja, prav ste ugotovili, v šoli. Občasno rad grem tudi v ostale ustanove, vendar moram v vrtcih zelo paziti, da z repom ne udarim kakšnega malčka, ker imam precej dolg rep. V domovih za starostnike pa moram paziti, da kakšnemu s kremplji ne poškodujem kožo. Koža starostnika je zelo tanka in če s tačko sežem po priboljšku, ki ga imajo v roki, lahko pride do poškodbe. V šoli pa mi ni potrebno skrbeti, da bi koga po nesreči udaril z repom ali poškodoval s kremplji. Name zelo pazite, vedno naredite tako, kot vam Mateja naroči.

Pozabil sem vam povedati, da prihajam iz Športnega kinološkega društva Celeia Celje, sekcija za aktivnosti in terapijo s psi, Kosmati smrčki. Če bi se nam želel kdo pridružiti (našim tečajem, športnim disciplinam, kot pes terapevt …), nas najdete na spletni strani in na Facebooku. Vi le v brskalnik vtipkajte Športno kinološko društvo Celeia Celje. Nekaj časa sem razmišljal, da bi se tudi sam vključil v eno od športnih disciplin. Res je, da obožujem tunele, ovire in zapletene prepreke, dejstvo je tudi, da zelo hitro tečem. Ugotovil sem, da zelo rad hodim na dolge in zahtevne sprehode in da moj nos ves čas »dela«. Zelo rad imam, da mi Mateja ali učenci skrivate vonj nageljnovih žbic, žogice, igrače ali hrano – brikete. Te dejavnosti, ki jih imam rad, se zelo spreminjajo in sam si odmerim čas, koliko časa bom iskal ali hodil. Že res, da Mateja izbere pot, vendar pa ji večkrat na poti nakažem, kje bi raje hodil ali iskal določen predmet. Jo moram kar pohvaliti, mi zna prisluhniti. Pri teh športnih disciplinah je kar precej zanimivih vaj, ampak saj veste, kakšen sem, rad imam raznolikost in sem tudi malo samosvoj. Nisem pripravljen učiti se nekatere vaje večkrat, jih večkrat ponavljati, prav ne ljubi se mi desetkrat skozi tunel ali slalom med količki in podobne reči. Hitro se naveličam. Mateja mi je zaupala, da jo mika, da bi le šla trenirat eno od športnih disciplin. Sprejela sva kompromis, da se bova vaj občasno udeležila – sicer pa bo do takrat še preteklo nekaj časa, ker tudi naš poligon zaradi karantene sameva.

Dragi moji, želim vam prijetne počitnice!

 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost