ODJAVA PREHRANE:   03 / 757 36 31 _____________________________________________________________________________________________________________________
 

Cofkovo razmišljanje! (27. 3. 2020)

Pozdravljeni, dragi moji!

V izolaciji smo že drugi teden in upam, da ste ga preživeli zanimivo.

Danes vam bom napisal, kako razmišljam o dnevih karantene (ta beseda mi gre težko z jezika). Vsak »korak« v dnevu, ki ga vnaprej predvidevam, se izkaže, da le dan ni enak dnevu, kot se na prvi pogled zdi. Za to poskrbi Mateja. Še vedno obstajajo določene rutine, osnovnih potreb, kot je jutranji sprehod, ki ostaja enak, okoli 7.00 ure zjutraj. Ostali del dneva pa je drugačen. Posebej ta dva dneva, ko je snežilo. Tukaj me je Mateja presenetila, čas za dolgi sprehod je zadnja dva dni kar opustila, pa ji ne zamerim. Ja, sneg obožujem! Skačem in lovim snežinke, lovim kepe, katere meče Mateja kot žogico. Velikokrat jih prestrežem že v zraku, čeprav se v gobcu kar stopijo in jih ni več. Na uro se ne spoznam, vem pa, da sva veliko zunaj, pred hišo na snegu.

Veliko razmišljam o vas. Po občutku vem, kdaj je petek, ko bi moral z Matejo v šolo. Že zjutraj okoli 5.00 ure jo zbudim, da se pripraviva za v »službo«. Ja, to je moja služba, kot vaše učenje. Ves razočaran zadremam nazaj, saj me Mateja potolaži, ampak rad bi vas videl. Potem pa hitro pomislim na vas, da bi tudi vi radi videli svoje sošolce, prijatelje, sorodnike in učitelje … Takrat se v moje misli prikradejo spomini, ki sem jih do sedaj preživel z vami … Tudi med spanjem Mateja opazi, da večkrat s tačkami »tečem« in se »pogovarjam«, torej sanjam … res je, tečem po hodniku šole, da čimprej pridem do razreda po določenega učenca, v zbornico k učiteljem, v pisarne … Vsakega od vas se spominjam, zapomnil sem si vašo dobrosrčnost, prijaznost in veselje … Dragi moji, komaj čakam, da se ponovno srečamo …

Vedno težje je v karanteni, vendar sem se temu tudi prilagodil, ker vem, da bo to minilo … Nikogar ni na obisk, še k prijatelju Lunu na obisk ne smem, pa živiva v isti hiši … Še sreča, da se včasih srečava na isti površini okoli hiše … Se igrava, podiva za isto žogo, loviva in podobne reči. Tudi midva drživa varno razdaljo, čeprav psi ne prenašamo in ne zbolimo za tovrstni koronavirus (zame predolga in težka beseda). Tako razmišljajo moji pasji možgani. Morda razmišljam podobno kot vi, to boste presodili vi. Razlika je le, da ne govorimo istega jezika, vendar se razumemo.

Želim vam, da si vsak dan posebej naredite zanimiv in poseben. Učitelji skrbijo za vas, da se naučite kaj novega … Starši pa so vaši prijatelji. Enkrat v prihodnosti se bomo spominjali te karantene in bomo ponosni, kako pogumni smo bili sedaj.

Počasi bom zaključil pisanje za ta teden. Ostanite zdravi in imejte se radi.

Pošiljam vam fotografije na snegu, skupaj z mojim prijateljem – sosedom Lunom.

 

Pasji pozdrav!

 

Cofko in Mateja

 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost