ODJAVA PREHRANE:   03 / 757 36 31 _____________________________________________________________________________________________________________________
 

Življenjski podvig Konjičana Oliverja: peš z juga Argentine na sever Aljaske

Pred letom dni, 4. oktobra 2018, se je 36-letni Oliver Tič, poznan kot Oli Walker iz Slovenskih Konjic, odpravil največjemu življenjskemu izzivu naproti. V štirih letih želi prehoditi najdaljšo cesto na svetu, imenovano Panamarica Highway. Prehoditi namreč želi 27 tisoč kilometrov dolgo pot od mesta Ushuaia na skrajnem jugu Argentine do mesteca Prudhoe Bay, najsevernejšega kraja na Aljaski. Med njegovim potovanjem po Južni Ameriki pa se mu je zgodil neljub dogodek. Konjičana so v Kolumbiji oropali, tako da je ostal brez denarja in osebnih dokumentov. Neprijeten dogodek pa ga ne bo ustavil na poti do cilja, do Aljaske. Naredil je le dodaten postanek v domovini, da si je lahko uredil dokumente za nadaljevanje poti. Sicer pa Oli že v ponedeljek, 9. marca 2020, odpotuje nazaj v Ameriko, kjer bo nadaljeval svojo pot.

Predstavniki šolskega parlamenta Osnovne šole Loče smo imeli v sredo, 4. marca 2020, to čast, da smo Oliverja in njegovo pot, ki jo je prehodil do zdaj, pobližje spoznali. Po izjemno zanimivi predstavitvi, s katero nam je prikazal prehojeno pot, so sledila vprašanja prisotnih parlamentarcev. Ob koncu pa sva z učiteljico Ines Leskovar z njim opravili še kratek intervju.

Kdo vas je navdušil, da ste se peš odpravili v svet?

Navdušila me je knjiga, ki sem jo bral nekaj let nazaj o družini iz Kanade. Mož, žena in dva otroka so  prekolesarili pot vse od Aljaske pa do Argentine. Knjiga mi je bila zelo všeč in je bila na nek način tudi moja inspiracija. Predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi bil jaz na njihovem mestu. Vedno sem iskal različne izgovore: »Ne morem na pot, imam službo, obveznosti, nimam denarja …« Potem pa sem si rekel: »Dovolj, ni izgovorov, grem!«

 

Ste že v otroštvu radi planinarili oz. hodili v hribe?

Ja, hodil sem tudi k pohodniškemu krožku v Osnovni šoli Pod goro. Tam se je vse skupaj začelo. Prvi daljši pohod je potekal od Litije do Čateža, po Levstikovi poti. Zaradi službe nekaj časa nisem planinaril. Od leta 2014 pa hodim in v tem neizmerno uživam.

 

Kako ste preživeli šolska leta?

V šoli sem se imel vedno lepo, sploh v osnovni. V osnovni šoli sem veliko bolj užival kot v srednji. Na šolska leta me vežejo sami dobri spomini.

 

Ali vas je bilo strah pred odhodom v Ameriko?

Zaradi varnosti me definitivno ni bilo strah. Vseeno pa me je bilo malo strah okolja, saj nisem vedel, kako bo, ko bom prišel v Ameriko. To pot sem načrtoval kar 4 leta in nisem vedel, kako se bom navadil, saj sem zelo navezan na Slovenske Konjice in moje prijatelje. Potreboval sem kakšen mesec, da sem se vživel v to avanturo.

 

V koliko dneh ste prehodili pot 11 500 kilometrov in koliko kilometrov še nameravate prehoditi?

Za prehojeno pot sem porabil eno leto in pet mesecev. Prehoditi pa nameravam še dobrih 14 000 km.

 

Kaj vam je bilo na poti do zdaj najbolj všeč?

Ljudje, dobrota ljudi, saj so ti – ne glede na to, da te ne razumejo in tudi ti njih ne – vedno pripravljeni pomagati, odstopiti zadnji košček kruha. To mi je res najbolj všeč.

 

Se vam torej zdi, da so Američani bolj dobrosrčni kot mi, Slovenci?

Ja. Američani so bolj odprt narod kot Slovenci in na splošno Evropejci. Do zdaj so mi bili Američani najbolj odprti in prijazni ljudje.

 

Ste imeli težave s prečkanjem mej?

Težav nisem imel, vse, kar so zahtevali, je bil potni list. Mislil sem, da mi bodo pregledali voziček, sploh na meji s Kolumbijo, a me sploh niso vprašali po njem. Je pa v Kolumbiji na cestah ogromno policistov in vojakov.

 

Koliko obrokov ste imeli dnevno?

Po navadi imam dva obroka dnevno. To sta zajtrk in večerja, včasih pojem tudi kosilo.

 

Katera hrana je sestavljala vaše obroke?

Za zajtrk imam po navadi kruh ter čokoladni namaz, podoben nutelli, saj je le-ta tam predraga. Včasih jem tudi kosmiče. Večerjo pa po navadi sestavljajo makaroni, tuna in različne juhe. Ne jem nič posebnega, saj si vse pripravim sam.

 

Kako ste se spopadali z mrazom v Solni puščavi, glede na to, da je Južna Amerika vroča celina, temperature v Solni puščavi  pa so ponoči okoli – 15°C?

Edini problem z mrazom sem imel ponoči, ko sem se ulegel, čeprav nisem veliko spal. Čeprav sem se zavil v spalno vrečo, me je zeblo, zato sem uporabil še »space blanket«. Podnevi, ko sem hodil, ni bilo tako mrzlo, saj sem se med hojo zagrel – temperature so bile podnevi okoli – 10°C.

 

Kako pa ste se po drugi strani spopadali z vročino?

Če je res vroče, poskušam počivati, saj sam težje prenašam vročino. Po navadi med 12. in 15. uro ne hodim in si takrat poiščem senco ter počakam, da najhujša vročina mine. V Južni Ameriki je vročina zelo huda, npr. če termometer kaže 25°C, imaš občutek, kot da jih je 35 in je zato pešačenje še bolj naporno.

 

Kateri dogodek se vam je na poti najbolj vtisnil v spomin?

Zapomnil sem si veliko najrazličnejših dogodkov. V Južni Ameriki pa se mi je do zdaj najbolj vtisnilo v spomin srečanje z dvema Slovenkama. Le-ti potujeta po Južni Ameriki s kolesom. Na pot sta se podali en mesec za mano in sta sedaj zaenkrat še nekaj kilometrov za mano, saj si poleg premagovanja poti ogledujeta še kraje in znamenitosti.

 

Ste kdaj med potjo dobili domotožje? S kom ste se pogosto slišali?

Večkrat se je naredilo, da sem imel slab dan in mi ni šlo vse po planu. Nekajkrat sem pogledal na Facebook in videl, kako se vsi zabavajo, jaz pa sem sredi ničesar. Potem pa to mine v enem dnevu in se spet vse uredi ter gre v pravo smer. Največkrat sem se slišal s prijatelji.

 

Ste kdaj na poti obupali?

Ne. To, kar delam, delam zato, ker mi je všeč. Če bi to delal za to, da bi se dokazoval drugim, bi bil verjetno že zdavnaj doma. Do zdaj še nisem nikoli rekel: »Dovolj imam, grem domov!«

 

Že imate načrte, kam boste šli naslednjič?

To me pogosto sprašujejo, vendar na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Najprej moram zaključiti to pot. Mogoče potem ne bom imel več želje po hoji. Ne vem. Vem pa, da se želim enkrat v prihodnosti vsekakor vrniti domov, poiskati službo in se vrniti v »normalno« življenje.

 

Kaj bi sporočili učencem Osnovne šole Loče?

Sledite svojim sanjam in nikoli ne obupajte! Čim več potujte, saj s tem širite svoja obzorja. Sporočilo bi rad povzel v naslednjem reku: »Zmagovalec ni tisti, ki vedno zmaguje, ampak tisti, ki zna po padcu znova vstati.«

 

Špela Hace, 9. a

sdr
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost