COFIJEVO PISMO (20.3.2020, 12.00)

Dragi moji prijatelji!

Danes je petek in moral bi biti z vami v šoli kot vsak petek. Najprej vam moram povedati, da vas prav vse zelo pogrešam. Z vami sem se učil, bral, računal, se crkljal, božal in dobival priboljške.

Najbolj me zanima, kako ste in kako ste se znašli v situaciji, v kateri smo sedaj? Mateja mi vsak dan pripoveduje, kaj vse vam pripravlja, da vam olajša šolsko delo. Menda vse objavlja v i-učilnici pod zavihkom DSP.

Moj urnik je sedaj popolnoma drugačen, tako kot vaš. Zjutraj spim malo dlje, ampak Mateja že navsezgodaj »klofa« po tipkovnici. Res ne vem, kaj ima toliko za pisati. Saj je prej tudi veliko delala z računalnikom, samo zdaj se mi zdi, da je tega preveč. No, ona že ve. Okoli 7.00 ure greva na kratek sprehod. Čas do kosila preživim na balkonu ali na sedežni dnevne sobe. Pravijo, da moramo biti v samoizolaciji, midva sva potemtakem v dvo-izolaciji. V času kosila odideva na zelo dolg sprehod, ki traja uro ali celo dve, rada hodiva. Česar res ne razumem – skoraj nikjer nikogar ne srečava, temu bi rekel, sredi ničesar. Povem vam, da je tudi tako super, sedaj slišim veliko več ptičjega petja kot sem jih po navadi, pa morate vedeti, da od vas veliko bolje slišim.

Ob vrnitvi s sprehoda sem tako utrujen, da večkrat spim do poznega popoldneva. Kaj vse Mateja v tem času počne, niti ne vem, večkrat me uspava sesalec … Pred večerjo se zelo rad igram z igračami, vsi dobro veste, da zelo rad lovim žogo. Zdaj to počnem v stanovanju. Včeraj je žogica padla v koš za smeti, aja pomota – na koš za smeti in ker je bil koš pokrit s pokrovom, se je žogica odbila in je pristala v mojem gobcu. Prav zabavno je bilo. Pred to karanteno ali kako se že reče, nisem vedel, da se z žogico lahko igram v stanovanju. Vas pa lepo prosim, da tega nikar ne počnete, žoga je za zunaj in  vas bo to malo počakalo. Sledi večerni, žal kratek sprehod, večerja, umivanje zob in tačk. Kmalu za tem zaspim v svoji vreči. Rekli bi, da je dan enak dnevu, vendar Mateja poskrbi za nove igre. Zdaj se menda učiva neko novo mentalno igro, saj ne vem, kaj to pomeni, meni je všeč in se zabavam. Zdaj mi tudi večkrat skuha večerjo, nimam vedno le briketov. Za nekaj pa je karantena tudi dobra – in še nekaj, Mateja ima več časa za naju.

Ura je že pozna. Želim vam, da ostanete vsi zdravi, upoštevate vse ukrepe, zdaj se ne smete družiti s sošolci in prijatelji, lahko pa se slišite in pišete preko socialnih omrežjih (sem se pravilno izrazil, upam).

Če boste našli kaj časa, mi napišite kakšno pismo in ga pošljite na Matejin elektronski naslov. Mateja je rekla, da vam ne smem pozabiti napisati, če potrebujete kakšno pomoč ali bi se želeli le pogovarjati, ji pišite.

Prilagam fotografije, kako preživljam prosti čas, to je bolj prisilni čas, pst, da kdo ne sliši.

Naslednji petek se ponovno javim s pismom in novimi fotografijami.

Cofkov in Matejin pozdrav, želiva vam vse dobro.